Rudolf Steiner: Velikonočna imaginacija

Rudolf Steiner je govoril o bitju Arimana, ki naj bi poskušalo prikrito prevzeti moč nad svetom. Pri tem je njegovo razumevanje človeka omejeno, kajti nima vpogleda v to, kaj je človeška duša. Objavljamo prevod Steinerjevega predavanja o Veliki noči.

---

Uvod (za lažje razumevanje Steinerjevega predavanja):

Ariman je bitje etrsko materialnih sil, Lucifer je bitje duševno duhovnih sil. Oba imata pomemben delež v izgradnji človekovega organizma, toda vsak ima pri tem svoj račun. Ariman hoče človeka sklerotizirati in prikleniti na materialnost. Lucifer posreduje človeku duhovnost, hoče pa človeka odvesti v duhovni svet in ga odtrgati od Zemlje, kamor je človek postavljen z nalogo, da razvije vse razsežnosti jaza (duhovnega jaza). Lucifer je bil v preteklosti inkarniran na Kitajskem. Ko je bil Kristus na Zemlji, je Luciferja premagal, tako da duhovnost, ki jo prejemamo od Luciferja, s Kristusovo pomočjo steče v odgovorno delovanje človeka na Zemlji. Arimana mora človeštvo premagati samo. To je posledica tako imenovanjega izgnanstva iz raja, s katerim je človek postal svoboden in "enak Bogu" - da namreč sam prepoznava, kaj je zlo. Ariman se uteleša na Zemlji v sedanjem času. Rudolf Steiner pravi, da se uteleša v Severni Ameriki. Treba je paziti, da zaradi tega ne obsojamo vsega, kar prihaja iz Amerike. Pravi tudi, da bo Ariman na koncu razočaran. Njegovo utelešenje je izziv za človeštvo, da zaščitimo individualno svobodo in pristno duhovnost. Treba je vedeti, da Arimanov razum obvlada vse podatke o duhovnosti, da o tem vse bolje ve kot mi. Vendar samo ve. Človek lahko duhovno znanje uporabi za zdravi razvoj duše in razvoj sveta.

---

Steinerjevo predavanje

Naj nadaljujemo opazovanje letnega toka z vidika, ki smo ga začeli včeraj in predvčerajšnjim. Biti nam mora jasno, da je Zemlja v času globoke zime v odnosu do kozmosa pravzaprav v sebi zaključeno bitje. Pozimi postane Zemlja povsem Zemlja. Njena zemeljska narava se skoncentrira. Poleti – naj k temu pojasnilu navedemo nasprotje – je Zemlja kozmosu predana, podoživlja življenje kozmosa. In med obema ekstremoma obstaja spomladi in jeseni vedno izravnava. Vse to ima kar najgloblji pomen za vse življenje na Zemlji. Seveda se to, kar bom govoril, nanaša tudi na tisti del zemeljske površine, kjer se ustrezno dogaja prehajanje zime v pomlad.

Kot vedno izhajajmo najprej iz opazovanja zgolj materialnega in si poglejmo to, kar moramo upoštevati kot najvažnejše v zimskem času: usedline, snovi, imenovane soli. Opazujmo najprej to in sicer v najpomembnejšem pojavu zemeljskega bistva – opazujmo to v usedlinah apnenca.

Tukaj (v Dornachu, op. prev.) morate samo stopiti ven, na plano, tu Vas vsepovsod obdajajo apnenčaste snovi Jure, in pred vami je tako rekoč vse, kar sem Vam opisal na začetku tega opazovanja.

Na zunaj je za ljudi tako, da je apnenec pač apnenec, in za zgolj zunanji pogled resnično ni velike razlike med zimskim in spomladanskim apnencem. Vendar je tudi ta nerazločnost na določen način spet le stališče, ki sem ga označil kot stališče bolhe. Metamorfoze apnenca se pojavijo šele tedaj, ko se ozremo dlje v kozmos. In tedaj nastopi tenkočutna razlika med zimskim in spomladanskim apnencem, v tej najpomembnejši usedlini na zemeljskih tleh. Zimski apnenec je tako rekoč samozadovoljno bitje – glede na to, da smo tu priredili že številna predavanja, iz katerih vemo, da lahko povsod najdemo dušo in duha, smemo govoriti o takšnih stvareh kot o oživljenih, z dušo prežetih bitjih – zimski apnenec je v nekem smislu samozadovoljno bitje.

Ta zimski apnenec je, ko se meditativno poglobimo v njegovo bistvo, v smislu intuicije, kot je mišljena v moji knjigi »Kako doseči spoznanja višjih svetov«, pravzaprav prežet z mnogovrstno duhovnostjo. To so elementarna bitja, ki živijo v zemeljskih snoveh. Prežet je z duhom. Ampak v nekem smislu je tako zadovoljen, kot je zadovoljna človekova glava, ko reši važen problem in je vesela, da ima misel (da je v njeni lasti misel), ki pomeni rešitev. Ker z intuicijo zaznavamo povsod tudi z občutkom, zaznavamo torej pozimi v vsej obsežnosti zemeljskega apnenca notranje zadovoljstvo.

Ali ne, če plavamo pod vodo, zaznavamo povsod vodo. Če se duhovno gibljemo v toku oblikovanja apnenca, potem zaznavamo pozimi vsepovsod zadovoljstvo, ki se izživlja v notranjem toku življenja, v prežetosti zimskega apnenca s sebi živo sorodnimi tvorbami duhovne vrste.

Ko pa se približa pomlad, namreč mesec marec, lahko apnenec v odnosu do svojih duhovnih lastnosti – lahko rečemo – postane top. Nima več teh duhovnih lastnosti, ker elementarna bitja, kot veste iz prejšnjih prikazovanj, v svojem duhovno kozmičnem dihanju stopijo na pot v vesolje. Postane top v odnosu do svojih miselno duhovnih lastnosti. Ampak nenavadno je, da postane poželjiv. Razvije neke vrste notranjo živost. V apnencu je vedno bolj in bolj prisotno tenkočutno življenje in to življenje postane proti pomladi toliko bolj notranje gibljivo in tako še naprej proti poletju, kolikor bolj poganjajo in brstijo rastline.

To se seveda ne odvija v grobem, temveč finem, intimnem, ampak se odvija. Rastline, ki poganjajo, odvzemajo namreč apnencu nekaj od vode in ogljikove kisline, namreč apnencu, ki je porazdeljen v zemlji, in to on pogreša. To pomeni zanj postati živ, prejme ogromno privlačnost do arimanskih bitij. Ta arimanska bitja prejmejo vsakokrat, ko se bliža pomlad, upanja. Sicer nimajo nobenih posebnih upanj do narave, kajti s svojim bistvom lahko delujejo le znotraj ljudi. V živalski naravi človeka lahko ta arimanska bitja sicer delujejo; ko pa se bliža pomlad, menijo na podlagi vtisa, ki ga naredi nanje spomladanski apnenec, da lahko razprostrejo svojo zmajsko naravo v splošno naravo in da si lahko, ko postane zanje spomladanski apnenec živ, pridobijo tudi možnost pritegniti iz vesolja astralnost, da bi temu živemu apnencu dala dušo, ga pregnetla z dušo. In ko se približuje marec, se resnično jasnovidnemu opazovalcu prikazuje pozornosti vreden prizor: vsepovsod postane vidno, da upanja arimanskih bitij vejejo preko zemlje kot duhovni veter, ki preveva vse, in vidno je, kako se arimanska bitja trudijo priklicati od zgoraj navzdol astralno deževje. To astralno deževje, ki ga hočejo priklicati, bi, ko bi mogli – k temu težijo vedno z vsemi svojimi silami –, zemljo v poletnem času vsaj deloma, kolikor je zemlja apnenčasta, spremeniti v poduševljeno živo bitje. Arimanska bitja težijo vsako pomlad k temu, da bi zemljo spremenila v poduševljeno živo bitje. In ko bi neko bitje v jeseni stopilo na Zemljo, bi občutilo bolečino samo zato, ker bi v jeseni z nogo stopilo nanjo.

Ta težnja, iluzija, je vsako pomlad navzoča pri arimanskih bitjih in je vsako pomlad tudi izničena. S človeškega vidika je seveda mogoče reči: arimanska bitja bi že morala postati tako pametna, da bi opustila ta upanja. Vendar to v svetu ni tako, kot si predstavlja človek, temveč je dejstvo, da ta arimanska bitja vsako pomlad znova zajemajo upanje, da bodo Zemljo z astralnim deževjem spremenili v poduševljeno, živo bitje. Te iluzije se vsako leto izničijo.

Ni pa tako, da te iluzije človeka ne ogrožajo. Človek vendar uživa te naravne produkte, ki v tej atmosferi porajajo upanja in iluzije, in v bistvu gre za človekovo naivnost, ko meni, da jé kruh iz zmletega zrna in pečenega testa. V tem zmletem zrnu in pečenem testu so iluzije in upanja arimanskih bitij. Uničena bodo zunaj. Toliko bolj se v arimanskih bitjih prebuja hrepenenje po tem, da bi tu, kjer duša že je, v človeku, dosegla svoj cilj s tem, kar hočejo. Tako da človeku pravzaprav vsako pomlad, četudi se vse to odvija intimno, dejansko grozi, da postane žrtev arimanskih bitij. Človek je spomladi v tem pogledu resnično mnogo bolj izpostavljen arimanskemu delovanju v kozmosu kot v kakem drugem letnem času.

Nekaj drugega se dogaja, ko se ozremo navzgor. Ko se ozremo sem gor, kamor se vzpenjajo elementarna bitja zemlje, kjer se nato povežejo z oblačnimi tvorbami, kjer prevzamejo notranjo živahnost, ki je podvržena planetarnemu življenju; ravno tedaj, ko se približuje mesec marec, ko arimanska bitja tu spodaj (pri tleh) uganjajo svoje bistvo, se dogaja nekaj drugega. Elementarna bitja se vzpnejo sem gor; kar je sicer v zemlji, znotraj nje, kar je čisto duhovno, nematerialno, kar pa se izživlja v materialnem, se dviga in postavlja v območje, kjer so hlapi, zrak, toplota. In v vse to, kar se dogaja v elementarnih bitjih, spodbujenih v sebi h gibanju, prodirajo tu zgoraj luciferska bitja. Tako kot tu spodaj arimanska bitja prejemajo svoja upanja in gredo skozi svoje iluzije, si tako luciferska bitja ustvarjajo svoja upanja in gredo skozi svoje iluzije.

Če se bolj natančno spustimo v naravo arimanskih bitij, je ta pravzaprav etrska. Arimanska bitja, to so pravzaprav bitja, ki jih je odvrgel Mihael, nimajo možnosti se tako razmahniti, da bi si lahko na kak drug način kot s pomočjo apnenca, ki postane živ in poželjiv, pridobili vladavino nad Zemljo.

Luciferska bitja tu zgoraj se pretakajo skozi in prežemajo to, kar se je dvignilo do sem zgoraj in aktiviralo svojo živalsko naravo v gornjih elementih Zemlje. To prežemajo in so, ta luciferska bitja, pravzaprav zgolj astralne narave. Vse, k čemur začne pomlad težiti, jim daje upanje, da bodo svojo astralno naravo lahko prepojili z etrsko naravo in da bodo priklicali v življenje na Zemlji ovoj, ki pa ga bodo nato sami naselili.

Lahko rečemo: arimanska bitja težijo k temu, da bi Zemljo astralno prepojili z dušo (tabla II, rdeče); luciferska bitja pa k temu, da bi od zgoraj sprejeli v svoje bistvo eteričnost (modro z rumeno).

Ko začnejo rastline spomladi brsteti, asimilirajo ogljikovo kislino, pritegnejo vase ogljikovo kislino. In ogljikova kislina je nekaj, kar deluje, da spomladi, ker je tu rastlinska odeja, deluje na določen način v višjem območju kot pozimi. Dvigne se v območje, ki je rastlinsko območje. Ko torej začnejo rastline spomladi brsteti, pritegnejo luciferska bitja to ogljikovo kislino. In ko arimanska bitja težijo k neke vrste astralnemu deževju, da bi živi apnenec prepojili tudi z dušo, težijo luciferska k dvigovanju ogljikove kisline, k neke vrste izhlapevanju ogljikovih hidratov navzgor. Če bi to zmogli, bi na Zemlji moralo prenehati dihanje in potem bi potegnila navzgor vse to, kar je v človeku brez fizičnega dihanja, njegovo etrsko (eterično), in z njegovo povezanostjo z etrskim v človeku bi prišli v položaj, da bi postala (ta luciferska bitja) eterična bitja, medtem ko so le astralna bitja. Z uničenjem tega, kar je spodaj (na Zemlji) človeštvo in živalstvo, bi tako nastal zgoraj ovoj angelskih bitij. To je spet tisto, k čemur težijo in kar upajo luciferska bitja, ko nastopi marec, konec marca. Upajo, da bodo vso Zemljo spremenili v takšno fino skodelo Zemlje, v kateri bi lahko, ko bi se zgostili s pomočjo etrske narave človeka, delovali s svojim bistvom.

Če pa bi se izpolnila upanja arimanskih bitij, potem bi se moralo vse človeštvo na Zemlji polagoma raztopiti. Raztopilo bi se v zemlji (v snovi zemlje). Zemlja bi vzela vase ljudi. Iz Zemlje bi nastalo – to je Arimanov namen – eno veliko bitje, v katerem bi se človeštvo nekako raztopilo. Povezalo bi se s tem velikim, enotnim zemeljskim bitjem. Vendar bi bilo bistvo prehoda k povezanosti s tem zemeljskim bitjem to, da bi človek v vsem svojem organizmu postajal vedno bolj podoben živemu apnu. Živo apno bi povezal s svojim organizmom in bi vedno bolj okostenel. Tako bi se preobrazil, spremenil bi svojo podobo, v takšno podobo, ki bi bila videti povsem drugače, nekako takole: bil bi sklerotizirana postava z netopirjevimi perutmi in njegovo glavo (glej tablo III). Ta glava bi bila vedno bolj v položaju, v katerem bi se polagoma raztopila v vsem zemeljskem, tako da bi to zemeljsko bilo na arimanski način kot vsa Zemlja zemeljsko živo bitje.

Če bi luciferska bitja na drugi strani pritegnila k sebi to, kar je etrsko na človeku, in bi se na ta način iz astralnosti etrsko zgostili, tedaj bi iz njih na etrski način nastalo nekaj, kar bolj ali manj ne bi imelo spodnjih delov človekovega organizma, kar pa bi spremenilo tudi zgornji del; to bi bilo na primer predvsem telo, oblikovano kot iz zemeljskih hlapov (tabla III, modro), zgrajeno le do prsi in bi zato imelo idealistično povzdignjeno glavo (rdeče). Tu pa zdaj nastopi posebnost, to bitje bi imelo krila, imelo bi krila, rojena iz oblakov. Ta krila bi se spredaj skoncentrirala na neki način v povečanem jabolku v grlu. Ob straneh bi se sprijela v organe ušes, v slušne organe, ki bi bili spet povezani z jabolkom v grlu.

Vidite, kar se oblikuje tu spodaj, kar sem slikarsko upodobil v liku Arimana v mali kupoli (starega Goetheanuma) in plastično v lesu kot skulpturo, grupo (Reprezentant človeštva v Goetheanumu, izklesal Rudolf Steiner), sem skušal spet prikazati to, kar bi se lucifersko oblikovalo iz zemeljskih hlapov in oblačnih valovanj, če bi bilo v stanju sprejeti vase eteričnost Zemlje; bi se oblikovalo v podobo Luciferja.

Tako sta v samo življenje Zemlje zarisani dve človeški skrajnosti: skrajnost tega, kar bi človek postal, ko bi pod vplivom Arimana tako rekoč prevzel živi apnenec in bi se tako polagoma zlil z Zemljo v eno; raztopljen v vsem živo čutečem bitju, to je ena skrajnost. Druga je ta, da bi to, kar bi človek postal, če bi luciferskim bitjem uspelo izpeljati cilj, ki ga hočejo; da bi namreč ogljikovo kislino dvignili s tal, tako da bi dihanje prenehalo in da bi tako fizično človeštvo izginilo; tako pa bi se etrska telesa združila s tem, kar je tu zgoraj (v skulpturi) astralno, lucifersko angelsko bitje.

Spet lahko rečemo: to so upanja, iluzije luciferskih bitij. Kdor lahko usmeri jasnovidni pogled v svetovne daljave, ta ne vidi v valečih se oblakih tega, kar se v Shakespearovem delu imenuje enkrat kamela, drugič nekaj drugega, temveč vidi, ko nastopi marec, v valečih se oblakih dinamično težeče sile luciferskih angelov, ki hočejo tu ustvariti luciferski ovoj Zemlje. Med obema skrajnostima lebdi človek. To hočejo tako arimanska kot luciferska bitja: izbrisati človeštvo, kot je danes.

To dvoje različnih delovanj pa se kaže znotraj življenja Zemlje. Spet je to tako, da sicer tisto, kar upajo luciferska bitja, narava vsako leto uniči: ampak v človeku deluje. In človek je v času pomladi tako, kot je z ene strani močno izpostavljen arimanskim silam, je z druge strani bolj in bolj – in to potem vseskozi celo poletje – izpostavljen tudi luciferskim silam.

To, kakor zdaj že je, pa je za človeka tako: v življenju človeka se to kaže na povsem intimen način. To opaža le ta, ki je spiritualne narave in ki lahko res podoživlja dogajanje kozmosa v teku leta. V preteklosti, celo v kasnejših atlantskih obdobjih, je to še imelo velik pomen.

V zgodnjih obdobjih zemeljskega razvoja je bilo na primer oplojevanje pri človeku navezano na tek leta. Do zanositve ni moglo priti drugače kot spomladi, ko so sile tako živahne, kot sem Vam ravnokar govoril, in rojstva se niso dogajala v kakem drugem času kot proti koncu leta. Zemeljsko življenje je bilo na dober način povezano z življenjem človeka.

Načelo luciferskih bitij je narediti na Zemlji vse svobodno. Med drugimi stvarmi, zemeljskimi, bolj čutnimi resničnostmi, ki so jih luciferska bitja naredila svobodne, je namreč emancipacija spočetja in rojevanja. Da je človek lahko rojen ob vsakem času v teku leta, na to so v prejšnjih časih vplivale luciferske sile, ki so človeka iztrgale zemlji. To je zdaj svoboda človeškega rodu, da se je mogoče roditi ob vsakem času. V to so resnično vpletene luciferske sile. O teh vplivih, ki veljajo še danes, bom govoril prihodnjič. Hotel sem Vam te vplive, kot sem jih označil, prikazati, da bi videli, kako se je v preteklosti to, k čemur so težila luciferska bitja, tudi v resnici izpolnilo do določene stopnje in to je možnost, da se človek lahko rodi ob vsakem času v teku leta. Kajti sicer bi se človek rodil le pozimi.

Nasprotno vlagajo arimanske sile vse svoje moči, s katerimi razpolagajo, v to, da bi človeka spet privedle k zemlji. In če so luciferska bitja delovala s svojim vplivom v času preteklega življenja Zemlje, tako si arimanska bitja pravzaprav zastavljajo to, da bi vsaj delno dosegla, kar hočejo, tako da človekovo mišljenje spajajo s tem, kar je zemeljsko. Iz njega hočejo narediti materialista. Hočejo, da človek ne bi mogel nič drugega kot to, kar njegovi sili mišljenja in sili čutenja prinašajo prebavljena prehrambena sredstva. In ta vpliv arimanskih bitij uveljavljajo posebej v današnjem času in bo vedno močnejši.

Vrnimo se k preobratu časa, k temu, kar so luciferska bitja dosegla in pustila za seboj. Če svoj pogled usmerimo h koncu Zemlje, potem se človek nahaja pred nevarnostjo, da arimanska bitja človeka, ki ga ne morejo spojiti z zemljo, privedejo vsaj do tega, da ljudje otrdijo, da postanejo filistri, tako da se materializirajo, da ničesar več ne mislijo in ne čutijo.

Luciferska bitja so v stvareh, ki sem jih prikazal, dosegla učinek osvobajanja od narave tedaj, ko človek še ni imel svobode. Svoboda ni nastala z odločitvijo ljudi ali na abstrakten način, kot se to prikazuje običajno, temveč tako, da je prišlo do takšnih naravnih dogodkov v človekovem življenju, kot je porazdelitev rojstev. Iz takšnih naravnih dogodkov je nato sploh vzniknila vladavina svobode. Že v starejših časih je bilo mogoče zaznavati, da lahko človek svoje potomce privede na Zemljo ob vsakem letnem času, in to ga je duševno in duhovno preželo. Takšne so te stvari. Veliko bolj so odvisne od kozmosa, kot si običajno mislimo.

Golgotski misterij se ni zgodil le enkratno. Moral se je pač pripetiti kot enkratni dogodek v zemeljskem dogajanju; ampak ta dogodek, golgotski misterij, se na določen način za človeka vsako leto obnavlja. Kdor razvije občutek (za to), kako hoče lucifersko bitje tu zgoraj zadušiti človeštvo, kako pa arimansko bitje hoče Zemljo z astralnim deževjem tako oživiti v njenih apnenčastih snoveh, da bi se človek v njej sklerotiziral, raztopil; kdor temu pogleda v bistvo, temu vznikne med luciferskim in arimanskim podoba Kristusa, podoba od materije osvobojenega Kristusa, ki ima Arimana pod svojimi nogami; iztrga se arimanskemu, se ne zmeni za arimansko, ga premaguje, kakor je to slikarsko in kiparsko predstavljeno tukaj.

In vidite, kako Kristus na drugi strani premaguje to, kar hoče človeka od zgoraj odtegniti od Zemlje. Pojavi se glava tiste podobe, ki Arimana premaga, pojavi se glava s takšno fiziognomijo, s takšnim pogledom, v takšni obrazni mimiki, da sta ta pogled, ta obrazna mimika v boju z izpuhtevajočimi silami Luciferja; lucifersko moč povleče v področje zemeljskega, postavi jo v zemeljsko področje, to je podoba Kristusa, kot se pojavi vsako leto spomladi, kakor si ga moramo predstaviti; stoječ v zemeljskem, ki je ustvarjeno za arimanično, premagujoč smrt, vstajajoč iz groba, dvigajoč se kot ta, ki je vstal, da bi se zjasnilo – razjasnitev (Verklärung), do katere pride, ko se luciferičnost prenese v zemeljsko lepoto Kristusovega lica.

In tako se med arimančnim in luciferičnim pojavi Kristus, postavljen pred oči v svoji podobi vstajenja kot velikonočni pojav; pred človeka se postavi tako: vstali Kristus, zgoraj lebdijo nad njim luciferske sile, spodaj pa je postavljen na tla arimanskih sil.

Ta svetovna imaginacija stoji pred nami kot velikonočna imaginacija. Tako da stoji pred nami devica z otrokom kot božična imaginacija; ta izhaja iz letnega toka kot imaginacija v najnižji točki zime; tako stoji pred nami Mihaelova imaginacija, kakor sem Vam jo prikazal konec septembra. Hkrati vidite, da je bilo upravičeno tako oblikovati podobo Kristusa, kot smo to storili tukaj, kajti to je rojeno iz kozmičnega nastajanja v teku leta. Tu ni nič samovoljnega. Tu si je treba vsak pogled, vsako potezo na obrazu, vsak tekoči gib na oblačilu misliti tako, da se postavlja med podobo Luciferja in podobo Arimana, namreč kot tisto, kar naj v človeku, v razvoju Zemlje deluje z namenom, da bi se človek ravno v času, ko ga lahko najbolj zavedejo luciferske in arimanske moči, v velikonočnem, spomladanskem času, tem močem iztrgal.

Tako na tej podobi Kristusa spet vidimo, da tu ni mogoče storiti nič samovoljnega, kakor se to rado godi v umetnosti. Ravno ko hoče človek razviti v umetnosti svojo polno svobodo, ko se ne priklene suženjsko arimansko na material in na model, tedaj se svobodno dvigne v duhovne višine in svobodno ustvarja iz duhovih višin, kar se ustvarja svobodno, ker lahko v duhovnih višinah pač vlada svoboda.

Potem bo to tako, da človek (umetnik) ustvari iz modro vijolične meglice to, kar je neke vrste oprsje luciferskega; da ustvarja to, kar kot rdeče prihaja iz oblačnih tvorb, to so oblike kril, jabolka v grlu in ušesa; potem se bo istočasno to, kar je iz oblakov oblikovana podoba kril, jabolka v grlu in ušesa, prikazalo v polni resničnosti kot slikarska upodobitev tega, kar so ta bitja zunaj, v astralnem; kar grozi, da bo postalo etrsko (glej k temu in k naslednjem tablo III).

Kajti predstavite si živo ta Luciferjeva krila, ki delujejo v astralnem in ki težijo v etrskem. Opazili boste, da ta krila zato, ker otipavajo, da ko tipajo v svetovnih širjavah, da ko delujejo v svetovnih širjavah, čutijo vse skrivnosti vesoljnih (svetovnih) sil. To je potepanje naokrog, premikanje v valovih. Tako ta krila otipajo v svojih valovitih oblikah vse, kar obstaja v vesoljnem svetu in deluje skrivnostno duhovno, v spiritualnih valovih. In to, kar tipanje zaznava v teh valovih, prodre preko oblike ušesa v notranjost Luciferjevega bitja; tu se to nadaljuje. Luciferjevo bitje dojame z obliko ušesa, kar otiplje s krili; s tem pa je povezano jabolko v grlu in s tem jabolkom postane to ustvarjajoča beseda, ki kot bistvo deluje in živi v oblikah živega.

Če pogledate takšno lucifersko bitje s svojo rumeno rdečo krilato ušesno oblikovanostjo in z oblikami jabolka v grlu, vidite v njem tisto, kar deluje tu v vesoljnem svetu tako, kot otipavajo krila skrivnosti vesoljnega sveta; kot doživljajo te skrivnosti vesoljnega sveta navznoter delujoče oblike ušesa; kot so izrečene te skrivnosti vesoljnega sveta z ustvarjalnimi besedami v tem jabolku v grlu, ki je povezano s krili in z ušesom kot organska celota.

Tako je bil Lucifer slikarsko predstavljen zgoraj v kupoli, tako bo plastično upodobljen v kiparski skupini (skulpturi), ki naj oblikuje središčno točko Goetheanuma (glej k temu pojasnilu tudi spis Rudolfa Steinerja: Der Baugedanke des Goetheanum, Dornach 1932). In tako naj v določenem smislu stoji v tem središču Goetheanuma skrivnost velike noči. Vendar je potrebna še dopolnitev v kakršnikoli obliki, če naj dojamemo stvar v celoti. Kajti vse to, kar tu vidimo kot lucifersko grozeče, kot arimansko grozeče, to je notranje bitje naravnih sil, to je to, kamor hočejo (te sile) težiti v času od pomladi do poletja in čemur se postavi nasproti ozdravljujoče načelo, ki ga izžareva Kristus. Dosegli pa bomo živ občutek o vsem tem, če, potem ko to postane arhitektonska celota in ko bosta ta arhitektura in ta plastična podoba vsebovali, kar sem opisal; če bo temu v prihodnosti še mogoče dodati, kar je v tej plastični podobi živo dramatično – da bosta v tem živem dramatičnem obstajali dve glavni osebi: človek in Rafael. Neke vrste misterijska igra bi se morala odvijati ravno v tej plastični podobi in tej arhitekturi – glavni osebi, človek in Rafael z Merkurjevo palico, z vsem, kar se navezuje na Merkurjevo palico. Vse, vse zahteva živo umetniško (predstavitev); v bistvu ni plastične podobe in arhitekture, ki ne bi zahtevale v svoji kozmični resnici tega, kar se umetniško dogaja v notranjosti, v prostoru, ki ga obdaja ta arhitektura, ta plastična podoba. In v času Velike noči bi ta arhitektura, ta plastična podoba zahtevala misterijsko igro (misterijski prizor): človek, ki ga Rafael poučuje, kolikor človek zboli od arimanskih in luciferskih sil in kolikor ga Rafaelova moč lahko povede k temu, da prepozna zdravilno načelo, veliko svetovno terapijo, ki živi v Kristusovem načelu. In ko bo vse to storjeno – kajti vse to je v Goetheanumu podlaga –, ko naj bo vse to storjeno, tedaj bo na primer poleg vsega drugega tu to, da postane vse, kar lahko priteče v človeško iz arimanskih in luciferskih skrivnosti, krona vsega ravno v času velike noči.

Vidite, ko prepoznavamo arimaničnost, kako ta spomladi deluje v apnencu, ki postaja živ, v katerem je težnja, poželjivo sprejemati kozmično astralnost, tedaj se učimo v vsem, kar je slano, spoznavati zdravilno silo. Ta razlika se ne izraža v grobih učinkih; izraža se v zdravilnem delovanju. Spoznavamo na primer zdravilno delovanje vseh usedlin soli, kadar lahko preučujemo to tkanje in življenje arimanskega v usedlinah soli. Kajti to – tega se bomo lotili v prihodnjem obravnavanju (te teme) –, kar se v nekem času arimanizira, se v drugem letnem času preobrazi v zdravilno silo. In ko potem poznamo to, kar se godi v tajnosti v plodovih narave, tedaj se učimo spoznavati njihovo terapevtsko silo. Prav tako je v primeru luciferičnosti. V izhlapevajočih telesih (fizičnih delcih), ki težijo v svojem izhlapevanju navzgor, prepoznavamo, kaj od tega, kar deluje v ogljikovih kislinah, deluje zdravilno. Kajti kot sem vam lahko povedal, da je v vseh vodah merkurialičnost, značilnost živega srebra, tako je v vsem, kar je ogljikova kislina, sulfuričnost (značilnost žvepla), fosforičnost.

Obstaja ogljikova kislina, ki je tako, kot pravi kemik, sestavljena iz enega atoma ogljika in iz dveh atomov kisika; takšne ogljikove kisline ni! V vsem, kar nastane v zraku, ki ga izdihnemo, kot je ogljikova kislina, živi fosforičnost, sulfuričnost. Ta ogljikova kislina, en atom ogljika in dva atoma kisika, to je le abstraktum, to je nekaj, kar nastane v človeku kot razumska tvorba. V resnici ni ogljikove kisline, ki ne bi – če se smem tako izraziti – vsebovala v izjemni raztopini fosforičnosti, sulfuričnosti. In fosforičnost, sulfuričnost, to s svojim izhlapevanju teži pravzaprav k luciferičnim bitjem.

In spet se v tem posebnem izravnavanju, ki se dogaja med sulfuričnostjo, ki postaja astralna, in apnencem, ki postaja živ, izražajo tiste sile, v katerih lahko spoznamo zdravilno delovanje.

In tako naj bi se med drugim, kar se navezuje na velikonočno tajnost, izteklo v tej misterijski (skrivnostni) igri ob velikonočnem času to, kar je o zdravilnem delovanju v teku leta sporočeno tem, ki hočejo to slišati; izteklo ravno tako, da se velikonočno povezuje, da se predstavi plastično in likovno na način, ki bi lahko bil neposredno živ, umetniški. To bi lahko dejansko bila krona (vsega), tako da bi bilo postavljeno v celoten potek kozmosa, v tek leta, in bi velikonočni kult vseboval nekaj, kar bi se izrazilo z besedami: čutiti je Zveličarja – Njega, ki je hotel veliko zlo na Zemlji povzdigniti kot Zveličar, je čutiti. – Kajti bil je, kot sem že pogosto prikazoval, veliki terapevt razvoja človeštva. To se čuti in človeštvu bo to žrtvovano z vsem, kolikor modrosti je mogoče imeti o zdravilnem delovanju. To naj bi se včlanilo v velikonočno skrivnost, v velikonočni kult, ko bi v resnici ravno ta velikonočni kult tako doživljali, tako obhajali, da bi bil na povsem samo po sebi razumljiv način postavljen v tek leta.

Lahko sem Vas – približali se bomo tudi še marsičemu drugemu – najprej ob tem, kar stoji pred ljudmi v času Mihaelovega in v božičnem času kot mogočna imaginacija, privedel le do slik. Ob tem pa, kar se prikazuje kot imaginacija, ki se nanaša na velikonočno skrivnost, skrivnost, ko nastopi višje duhovno življenje nasproti tako imenovanemu naravnemu delovanju duha, kot se lahko razvije v okolici Kristusa; ob tem sem lahko prikazal, kako se v Kristusovem okolju lahko razvije – lahko sem Vam predstavil, kako lahko to vodi h kultu, kako to lahko sprejme tudi tisto, kar je treba negovati in gojiti v območju Zemlje: ozdravljujoče, zdravilne sile in spoznanje tega, kar lahko človekov organizem razkroji, arimansko razkroji, lucifersko razkroji. Ariman strjuje človeka, Lucifer pa hoče, da bi z dihanjem izhlapel. V vsem tem so sile, ki delajo človeka bolnega.

Vse, kar bi rad povedal, pod vplivom velikega učitelja, mojstra Rafaela, ki je v krščanski terminologiji pravzaprav Merkur, ki po krščanskem običaju nosi Merkurjevo palico, – vse to, česar se je v tem področju mogoče naučiti, lahko doseže svoj vrhunec, svojo krono vsega tako, da je skrivnostno položen v velikonočni kult, ki lahko vsebuje še veliko, kakor Vam bom to ob priliki prikazal v naslednjem obravnavanju.

Foto: Wikipedia