Samo Simčič: Kapital in duh (I.)
- Uredništvo
- Apr 5, 2020
- 6 min read
Trije postopki so v ekonomskem ali bolje finančnem področju bistveno pomembni za razumevanje odnosa med kapitalom in duhom. To so: menjava, kopičenja kapitala in posojanje.
Menjava
Banka natisne denar in je njegov lastnik. Izroči ga v obtok, da bi ga bilo mogoče zamenjati za blago in storitve. Ne glede na to, kdo ima denar v roki, je njegov lastnik banka. Ko pride do zamenjave, nastane vrednost. Denar obstaja prvotno ne kot zaslužek. Dobimo ga na upanje, kot kredit ali kot dar, ki nam omogoča življenje in delo, to pa mu daje vrednost. Ko ga porabimo za to, se prej ali slej vrne v banko, ta pa ga spet daje naprej v obtok in kreditira z njim ustvarjalne dejavnosti.
Bankovec preide preko zamenjave za blago in storitve v druge, tretje roke in tako dalje. Določi vrednost cele vrste predmetov in storitev, zato ni potrebno imeti v obtoku toliko denarja v gotovini, kolikor je blaga in storitev. Zadostuje majhen del. Kolikor hitrejši je tok menjav, toliko manj gotovine je potrebno. Strokovnjaki cenijo, da je gotovine v svetu toliko, da pokrije okrog 10% svetovnega kapitala. Okrog 90% kapitala obstaja samo v knjigovodstvu v obliki zabeleženih računov in izplačil.
Viri ustvarjanja blaga in storitev se izčrpajo. En del vrednosti je treba odvesti za obnovitev in zagotavljanje obtoka. Zato je treba imeti ideje, kako to storiti. Odvedena vrednost ne teče v ustvarjanje blaga in storitev, temveč v človekovega duha. Tu ne gre samo za duha, ki ustvarja ekonomske ideje, temveč za njegovo ustvarjalnost nasploh. Če v družbi ni splošnega ustvarjalnega duha, to je kulture, tudi ni ekonomskih idej. Če je idej več, kot jih zmore uresničiti obstoječi ekonomski tok, in če je njihovo uresničenje upravičeno, je treba natisniti nov denar in ga vložiti vanje. Denar se tako in tako postara in ga je treba zamenjati za novi denar, vendar mora pred tem s prej omenjenim odvajanjem vrednosti in vlaganjem v človeškega duha oživljati ekonomske tokove, potem pa ga lahko jemljemo iz obtoka. V eni od majhnih ekonomskih skupnosti je bil narejen poskus. Ko je nekdo plačal neko storitev ali predmet, je bankovec ali vsota plačilnega sredstva izgubil en manjši del svoje vrednosti. Ta del je takoj stekel v prosvetno in kulturno dejavnost. Pri naslednji menjavi s tem bankovcem ni bilo več mogoče poravnati iste vrednosti kot prej. In tako dalje, dokler ni pristal na ničli. Kot takšen je pristal v upravi banke, ki ga je vzela iz obtoka in ustvarila novega. Tako naj bi bilo zagotovljeno stalno prehajanje kapitala v duha in iz duha v kapital.
Kopičenje kapitala
Vzporedno z menjavo poteka kopičenje kapitala. Že to, kar imamo v denarnici ali na svojem računu, je nakopičen kapital. Razpolagamo z njim, plačujemo, barantamo in špekuliramo, četudi v majhnem obsegu, moralno ali nemoralno. V postopkih menjave in zagotavljanja ekonomskih tokov so potrebne večje ali manjše vsote gotovine ali kapitala, zabeleženega v knjigovodstvu. Toda če ta kapital miruje, nima vrednosti. Treba ga je vložiti v ekonomsko dejavnost. Kapital pa lahko ustvarimo tudi iz nič. Če je na voljo dejavnost ali ideja dejavnosti, ki lahko postane ustvarjalni ekonomski tok, lahko to dejavnost ovrednotimo. Če je banka pripravljena prevzeti odgovornost za to, lahko odpre račun, ki mu pripiše dejavnosti ustrezno vrednost. Dejavnost mora nato to vrednost upravičiti. Kopičenje kapitala je tako v tesni zvezi s posojanjem, vlaganjem kreditiranjem.
Posojanje
Kapital je na voljo za uresničevanje gospodarskih, socialnih in kulturnih idej. So trije načini, ki jih lahko uporabimo za te namene. Če nam uspe ustvariti dobiček, lahko tega uporabimo za razširitev ali izboljšanje svoje dejavnosti ali za uresničenje novih dejavnosti. To je najpreprostejši in najzanesljivejši postopek. Toda če bi vsi tako ravnali, bi razvoj potekal zelo počasi, ker bi vedno morali že vnaprej razpolagati s kapitalom. Drugi način je jemanje posojil. Lahko takoj začnemo z dejavnostjo, ki jo načrtujemo, ta pa omogoča, da polagoma vračamo posojilo z obveznostmi (npr. obrestmi). Tretji način je darovanje, sponzoriranje. Ta nas ne obremenjuje z vračanjem kapitala, zato je v tem primeru razvoj najhitrejši. Sponzor pri tem nima materialne koristi in dobička, vendar je zaradi tega na dobrem glasu, poleg tega pa, če se pri njem kapital samo kopiči, omogoči s sponzoriranjem, da kapital pride v obtok in ustvarja vrednosti. To pospeši ekonomske tokove še bolj kot posojila. Sponzoriranje so tudi subvencije in financiranje kulturnih dejavnosti.
Banka preveri načrt neke dejavnosti, za katero je treba dobiti posojilo. Če načrt zagotavlja solidno poslovanje, odobri posojilo. Vendar za to nima potrebnega kapitala, ker je ta v obtoku, na voljo pa ima samo majhen del za tekoče posle. Vendar izračuna, koliko kapitala se bo v določenem času nakopičilo. Lahko počaka na ustrezni datum in iz nakopičenega kapitala izplača posojilo ali vsaj prvi obrok posojila. Lahko pa na osnovi izračuna, koliko kapitala se bo nakopičilo, odpre račun in mu pripiše ustrezno vrednost. Iz tega računa lahko upnik preko knjigovodstva črpa posojilo. Vrednost, ki je še ni konkretno, vendar bo v določenem času nastala, je že v obtoku in že ustvarja druge vrednosti, ne le tako, da mora upnik vračati dolg, toda tudi tako, da pospeši obtok; to pa je v splošno korist, če seveda vse teče po bolj ali manj predvidenem načrtu. Banka ima vpogled v račun, ki ga daje upniku na voljo, in lahko nadzira proces, ki ga je s tovrstnim finančnim postopkom povzročila. Toda lahko tudi izgubi tla pod nogami, če poslovanje ne poteka korektno ali če pride do nepredvidenih zapletov.
Pogosto lahko banka posodi samo toliko, da upniku izplača prvi obrok posojila. Toda če ta ustvari ugoden ekonomski tok, lahko že s tem pridobi sredstva za naslednji obrok.
Tu se dotaknemo meje realne ekonomije in stopamo v območje predvidevanja in špekuliranja. Lahko predvidimo razvoj ekonomskih tokov. Na osnovi tega predvidevanja lahko računamo s kapitalom, ki bo v razvoju nastal. Že vnaprej delamo načrte, kaj bomo storili z njim. Te načrte že uresničujemo s predvidenim nastajanjem kapitala. Tu se nahajamo v območju večje ali manjše negotovosti. V pomoč pri teh postopkih so borze, ki stalno nadzorujejo in vrednotijo ekonomske tokove ter ustanove in podjetja, ki jih ustvarjajo. Da bi si te ustanove in ta podjetja zagotovile dobro ceno na borzi, lahko temu prilagodijo svoje redne obračune, ki so borzam na vpogled. To je še ena plat špekulacij. Glede na to, kakšne vrednosti imajo ekonomski tokovi in ekonomske ustanove na borzi, vlagajo tisti, ki razpolagajo s kapitalom, vanje ta kapital. Ta kapital je lahko realen, lahko pa samo predviden, vendar obstoječ v izračunu in se z njim ravna že kot z dejstvom. Obstaja brezmejno število vplivov na špekulacije z ekonomskimi tokovi. Manjši ali večji polomi niso nobena izjema, če predvidevanja nimajo realnih temeljev.
Lahko govorimo o špekulativnem kapitalu. To ni uradni strokovni izraz in ga tu uporabljamo samo za lažje razumevanje. Špekulativni kapital v svetu močno narašča. Obsega preko 60% vsega svetovnega kapitala. V mnogo manjšem obsegu je upravičen in dobrodejen, tolikšna količina, kakršna je sedaj, pa ustvarja pritisk na realno ekonomijo, da bi ga upravičila. Vprašanje je, koliko časa bo to zdržala. Strokovnjaki menijo, da zloma svetovnega finančnega sistema ni več mogoče preprečiti. Mogoče ga je prelagati za nedoločen, vendar nepredvidljiv čas.
Gospodarska in negospodarska dejavnost
Na začetku tako imenovanega kapitalizma je delodajalec izplačeval delavcem dohodke, ki so bolj ali manj zadostovali za materialno preživetje. Njihova človeška vrednost je bila pomanjšana. Človek je veljal le kot materialno bitje. Sčasoma se je prebudila v ljudeh zavest o socialnih in kulturnih potrebah. Socialno politična gibanja so dosegla, da je prišlo do zakonov socialnega in zdravstvenega varstva. Država je prevzela odgovornost zanje in ustanovila ustrezne zavode. Prevzela je tudi skrb za podpiranje kulturnih dejavnosti: znanosti, umetnosti ter verskih tradicij. To je pripeljalo do tega, da vsi državljani prispevajo iz svojih dohodkov delež za socialno in zdravstveno varstvo ter za upravo družbe. Ekonomija je priznala, da je človek tudi socialno in kulturno bitje, vendar je obveljalo, kot da ima v tem trikotniku prvo in temeljno mesto. Podpira upravo družbe, socialne ustanove ter kulturne dejavnosti. Zato se je uveljavilo mišljenje, da obstaja gospodarska in negospodarska dejavnost. V resnici so materialne, socialne in kulturne storitve med sabo enakovredno prepletene. Ne ekonomija ne državna uprava si ne moreta lastiti prvega mesta v družbi. Enako odločilna je tudi kultura. Še vedno živimo v razmerah, v katerih je tako imenovana negospodarska dejavnost na glasu kot drugotna. Kako urediti razmerja med omenjenimi tremi stebri družbe, je odprto vprašanje. To je zadeva nepristranskega in svobodnega človeškega duha in njegove ustvarjalne domišljije. Vnaprejšnjih pravil za to ni.
S tem v zvezi lahko postavimo tudi vprašanje, čemu služi kapital. Zgolj ustvarjanju dobičkov? Kako napolniti velikansko vrzel zgolj špekulativnega kapitala, v kakšne ideje usmeriti finančne tokove? Kapital služi razvoju človeštva. Je kredit za človeški razvoj. Za kakšen razvoj? Materialni? Socialni? Kulturni? Ko si zastavimo vprašanje, začnemo misliti. Če damo temu prostor, lahko najdemo odgovor ali več odgovorov. To je delo človeškega duha. Ta sestavek naj spodbudi mišljenje.
Comments