Samo Simčič: Kapital in duh (II.)

Totalni kapitalizem

Nič ni bolj človeškega kot sposobnost avtonomnega mišljenja. Zavest o tem omogoča človeku, da prepozna svoje instinkte in svojo naravo ter ustvarja misli, ki neodvisno od teh razkrivajo bistvo pojavov sveta in življenja ter človeka samega.

Narava se ne razvija, temveč ponavlja v svojem krogotoku. Impulz razvoja je v človeku. Ta je seme svetovnega razvoja. V toku človeške zgodovine se je zgodilo, da je kapital postal temeljno orodje razvoja. S pomočjo kapitala udejanjamo duha.

Duh človeške civilizacije in kulture se razvija iz stopnje v stopnjo. Izvir evropske kulture je Stara Grčija. Pred tem je visok duhovni razcvet doživljal Stari Egipt. Iz Stare Grčije se je impulz razvoja selil preko Rima proti evropskemu zahodu. V prvih stoletjih Novega veka se je okrepila moč Anglije, od koder so izšli impulzi za tehnični razvoj in svetovni imperij v obliki kolonialnega gospostva. Ta impulz se je nadalje oblikoval v Severni Ameriki. Tehnika in ekonomija sta postala gonilno sredstvo civilizacijskega razvoja. Ko se je zrušil kolonialni sistem, se je v ves svet razširil impulz globalnega ekonomskega imperija. Ekonomski miselnosti se je morala podrediti tudi kultura.

V 18. stoletju so se državniki, vidne individualnosti, umetniki, cerkveni dostojanstveniki, bogati meščani in imetniki kapitala združevali v tako imenovanih ložah, kjer so gojili vrednote civilizacije na osnovi svobodne gradnje človekovega duha. Podlaga za to delo so bile simbolne slike, ki so izhajale iz izročila Starega Egipta, iz manihejstva in iz tajnih figur Christiana Rosenkreutza. V teh simbolnih ključih je zajet ves človeški razvoj. Del teh lož se je tesno povezal z nastajanjem tedanjega bančnega kapitala. To ni bil slučaj. Upravljanje z bančnim kapitalom jim je bilo zaupano, ker so razpolagali z omenjenimi ključi, da bi s kapitalom kot orodjem smiselno usmerjali razvoj. Do tedaj je razvoj določalo nastajanje pravnih sistemov, samostani in plemstvo pa so negovali vire kulture.

Sedež omenjenih lož je v tako imenovanem »zahodnem svetu«. Visoki krogi, ki upravljajo svetovni kapital in ki so jim dani ključi svetovnega razvoja, razpolagajo z močjo, ki si jo je komaj mogoče predstavljati. V interesu te moči vodijo finančne tokove. Kapital je vse, kar je mogoče uporabiti za določen cilj, tudi sposobnosti posameznih ljudi in narodov. Kapital mora vplesti človeškega duha v razvoj, vprašanje je le, kako to počenja in kako omenjeni visoki krogi razumejo človeški razvoj. Moč lahko bolj ali manj izpridi človeka, mogoče pa je z njo ravnati tudi z visoko mero odgovornosti.

Trije miselni tokovi

Stari Egipčani so neposredno verjeli svojim veličastnim razodetjem sveta, smrti in življenja, stari Grki pa so o tem razmišljali in si zamišljali načela sveta, smrti in življenja. Tako so ustvarili pojme in filozofijo. Jasni in čisti pojmi so apolinični duh. Ko se je ta duh širil proti Rimu in zahodu, so jasni in čisti pojmi izgubljali svoj prvotni življenjski impulz in postajali suhi. Svet in življenje so predstavljali vedno bolj kot samodejni, mehanični tok. Na zahodu so nastale predstave sveta, kot da je ta mehanizem energij. To je danes samoumevno razumevanje življenja. Po teh predstavah uresničuje človek impulze svoje energije, kar lahko izrazimo z besedicama v angleščini: »Do it!« (Stori to!) To je hkrati zahodno pojmovanje človeške svobode. Danes se razvoj sveta pomika z zahoda na vzhod. Srednja Evropa si ob takšnem pojmovanju svobode (do it) zastavlja vprašanje: »Kaj, kako in čemu to storiti?« Prepustila se je miselnemu toku z Zahoda, vendar v njej kali preverjanje človeških impulzov. Uveljavlja higieničnega duha ali etičnega individualizma. V duhu Srednje Evrope je človek svoboden, ko neodvisno od tega, kar mu veleva njegova narava, ustvarja s svojo moralno fantazijo človeško bistvo. Človek ni samo »natura«, temveč in predvsem »kultura«. V razvoj pa je odločilno posegla ekonomija, ki jo je omogočil stroj, ki ga poganja energija, ter določila kulturi drugotno mesto.

Danes občutimo stisko, ki prihaja nad človeštvo zaradi splošnega uničevanja življenjske podlage. Kdor se zaveda tega občutka, doživlja njeno globoko poseganje v človekovo notranjost. Tu najdemo speče plasti našega bitja, ki jih lahko prelevimo v življenjske sile višje človekove osebnosti. Takšna notranja preobrazba obstaja šele v kaleh, te pa so že danes močno izpostavljene okolju in globokemu razkolu: če jih ne prebudimo, bodo človeka potegnile v prepad, če pa se jih vedno bolj zavedamo, postajajo rast našega etičnega bistva. To je tretja miselna sila v svetu.

Visoki krogi, ki so povezani s tokovi kapitala, uporabljajo svojo moč tudi tako, da obračajo te tri miselne sile v svojo korist. Vedo, da kapital niso samo finance, temveč tudi viri človeškega duha. Podatki o njih so temeljnega pomena. Ko bodo materialni viri izčrpani, bo človeštvo moralo razviti nove ustvarjalne sile za preživetje. Tudi te sile so kapital. Računi teh krogov segajo daleč v prihodnost. Da smrt ni nekaj dokončnega, ni tudi zanje nikakršna teorija, zato jemljejo v zakup tudi to, kar presega naše rodove.

Bitje kapitala

V smislu mehaničnega razumevanja sveta je kapital »tok energije«. Izraz »energija« se vedno pogosteje uporablja tudi za duševne tokove in delovanje duha. Je kakor brezosebni mehanizem. V tokovih kapitala sodelujejo interesi, občutki in instinkti ljudi ter tako postajajo njihov odsev. Vendar to ni samo odsev, temveč organizem številnih tokov človeškega značaja. Kapital je vsrkal človeški značaj, ne pa osebnosti, in črpa »hrano« v dušah ljudi. Je sam svoj subjekt in nepredvidljiv, kljub še tako točnim računom. Vendar nima zavesti o sebi. Njegovo mišljenje je računalniško mišljenje, s katerim nadzoruje samega sebe. Kapital je animiran s človeško naravo, z matematično logiko in računalniško tehniko pa mehaniziran. Obseg njegove animiranosti in mehaniziranosti je tolikšen, da se je dvignil nad človeka in ga ni več mogoče povsem obvladati. V kapital se je naselilo nekaj kakor avtonomno bitje, ki je pametnejše in v zaznavanju finejše od ljudi. Ker pa nima zavesti o sebi, mu je mogoče toliko vladati, kolikor obvladamo zavest.

Možnosti

Kakšne so možnosti posameznika in posameznikov v globalno vodenem svetu? Ozremo se lahko v neposredno in vsakdanjo stvarnost. Kaj kupujemo in kje? Kdo je proizvajalec tega, kar kupujemo, kdo opravlja storitve za nas? Kakšna so merila proizvodnje (npr. ekološka, humana)? Pri kateri banki imamo svoj račun? Ali vlaga banka kapital v špekulacije? V katera in kakšna podjetja? In če imamo svoje podjetje ali svoj zavod, izprašajmo svojo vest, kako poslujemo in ali je naša vest resnično svobodna, namreč svobodna v srednjeevropskem smislu, preverjena z notranjo higieno? Z denarjem ali s kapitalom, ki nam je na voljo, kreditiramo finančne in proizvodne tokove. Ti so odvisni od zavesti in ravnanja posameznikov. Posamezniki se lahko v tem smislu tudi organizirajo in kupujejo pri ponudnikih, ki jih sami izbirajo.

Obstaja načrt, po katerem naj bi vsakdo imel dostop do finančnih tokov tako kot sicer borzni agenti. To naj bi bilo v skladu z demokratičnimi načeli. Toda to pomeni, da se bo vsakdo okoriščal s kapitalom in špekulacijami drugih, ker pa je kapital brezoseben, ne bo vedel, komu povzroča škodo. Nastal bo položaj, v katerem bo vsakdo deloval zoper druge, vsi pa zoper vsakogar.

Obstaja možnost ustvariti takšne zveze ali skupnosti proizvajalcev in potrošnikov, ki omogočajo za okolje in kulturo zdravo proizvodnjo. Te zveze lahko znotraj svoje organiziranosti poslujejo z lastnim denarnim sistemom, ki ni v nobeni zvezi s siceršnjimi finančnimi tokovi. Razpolagali bi z lastno denarno enoto. Za zunanje odnose bi seveda uporabljali običajno valuto. Tako se je mogoče zaščititi pred možnimi finančnimi polomi, ki so posledica špekulacij z dobičkom. Mogoče je tudi ustanoviti alternativno banko, ki ne posluje zgolj po načelu ustvarjanja dobička, temveč po ekoloških in humanih načelih vlaganja in vrednotenja kapitala. Z domišljijo je mogoče ustanoviti majhne enote za poslovanje s kapitalom, v katerih se posamezniki povežejo z jasnim skupnim in etičnim interesom, ker pa lahko na ta način povsem izstopimo iz obstoječega sistema, je mogoče takšne ideje obsojati kot subverzivne. Vnaprejšnje rešilne ideje so vedno nekonvencionalne. Poleg tega jih veliki centri, če je mogoče, takoj odkupijo, vključijo v sistem ali uničijo. Vsak človek je tudi izpostavljen večji ali manjši korupciji. Potrebna je budnost človeškega duha. Možnosti so, upanja ni treba izgubljati. Človeški duh je iznajdljiv, če to hočemo.

Zaključek

Kapital je duh.

---

Kapital in duh I. del.